Inervju: M. Š.
Če ste jo kdaj spoznali je dolgo ne boste pozabili. Vedno ima kaj za povedati in le redko ostane brez besed, v njeni družbi pa je vedno ‘fajn’. V naslednjem intervjuju vam bom na kratko predstavil M. Š., športnico po duši in srcu ter brez dlake na jeziku. Kmalu pri najbližji policijski postaji?!
Rodila si se v Novem mestu. Mi lahko kaj poveš o svojem otroštvu?
Rodila sem se na prvi spomladanski dan, pred dvajsetimi leti. Imam dva brata, starejšega in mlajšega. Kot otrok sem se večinoma igrala s fanti, ker sem bila edina punca v ulici. Igrali smo se večinoma z avtomobilčki, lego kockami, tudi s fračami in puškami in še s čim. Če se nisem čuvala pri babici na Drski, sem se na Ragovski, v vrtcu Ciciban.
Obiskovala si grmsko osnovno šolo. Kaj ti je bilo všeč in kaj ne?
Moja naj-predmeta sta bila športno vzgojo in matematiko, najbolj pa sem sovražila gimnastiko, angleščino in fiziko. Moj naj učitelj je bil Branko Šuster, učitelj likovne vzgoje. Priznam, da nisem bila ravno nadarjena za umetnost, zato mi je bilo na njem najbolj všeč to, da je bil zabaven. Kar mi še ni bilo všeč so bili odmor, ki so se mi zdeli prekratki.
Odločila si se nadaljevati na ekonomski šoli v Novem mestu. Zakaj tu?
V osnovni šoli nisem nikoli marala fizike, in ko sem izvedela, da je tu ni, sem se takoj odločila zanjo. Ker se mi je zdelo, da bo gimnazija zame pretežka, sem se odločila za smer ekonomski tehnik. Učitelji so bili večinoma zabavni, so se pa našle tudi kakšne dolgočasne urice.
Sprejeta si bila na Fakulteto za varnostne vede v Ljubljani. Kaj je povzročilo tolikšen preobrat?
Vedno sem si želela na ‘DIF’, vendar ker se mi ni ljubilo iti na maturitetni tečaj, saj se tja brez mature nisem mogla vpisati. Pobrskala sem za drugo možnostjo. Pritegnila me je Fakulteta za varnostne vede, smer varstvoslovje. P končanem študiju bom mogoče postala detektivka ali kriminalistka. Če pa bom imela še kaj volje lahko bi se lahko znašla na ‘DIF-u’. Vendar o tem čez par let.
Trenutno živiš in študiraš v Ljubljani. Kako je živeti tako daleč od doma?
Ja, res je, še vedno študiram. Trenutno sem v drugem letniku. študiju na tem faksu nisem prej nikoli razmišljala, saj kot sem že prej povedala sem si želela na fakulteto za šport. Življenje v Ljubljani je povsem drugačno kot življenje v Novem mestu, vsaj za študenta. Tam nimaš nikogar, ki bi ti skuhal toplo kosilo, ko prideš iz ‘faksa’. Nihče te ne sili učiti. Zato menim, da si večina dijakov želi kmalu oditi v Ljubljano. Nekateri zato, da bi študirali, drugi da bi se zabavali. Meni osebno je v Ljubljani kar zanimivo, vendar vseeno komaj čakam petek, odhod domov.
Prihajaš iz športne družine. Kaj vse si že trenirala?
Začela sem s Tenisom, kjer sem vztrajala dve leti. Nato sem prešla na rokomet, kasneje pa me je začel zanimati še karate, ki sem ga prenehala ker sem bila najmlajša in najmanjša. V četrtem razredu sem prešla na atletiko. Ta mi je bila še posebej zanimiva ker so nato sledila razna tekmovanja, medalje in kdaj pa kdaj tudi nagrade. Atletiko sem pustila ker je takrat postala aktualna košarka. Tisto leto je Krka postala državni prvak in tako sem se odločila, da pustim atletiko in začnem s košarko. To je bilo v 7. razredu. Prišla sem tudi v ŽKK Novo mesto, zadnje leto pa sem igrala tudi v ŽKK Črnomelj. Trenutno pa v Ljubljani poučujem rolanje.
Ker si še zelo mlada, mi povej kakšni so tvoji cilji v prihodnosti?
Moj prvi cilj je seveda, da čim prej naredim ‘faks’ brez prevelikih naporov. Za ostale cilje še ne vem, vse pride s časom. Moj moto je ‘vsak dan živi kot, da je tvoj zadnji’.
